Legendarni balinar in nepogrešljivi član ŠD Sloge Dušan Keber je letos spomladi praznoval svoj 80. rojstni dan, ob njegovim visokem osebnim jubilejem pa je z njim opravil krajši razgovor Boštjan Hegler – Hegy TV. Obujala sta spomine na njegovo balinarsko pot.
Z balinanjem sem se prvič srečal še kot najstnik na gostilniškem balinišču gostilne Lovše v ljubljanskih Sneberjah. Športno balinarsko pot sem pričel leta 1968 pri balinarskemu klubu »KEMIČNA«, že dve leti kasneje pa sem prvič osvojil prvenstvo Ljubljane v igri posameznikov, na veliko presenečenje vseh mi je uspelo premagati tudi Mileta Đurovića, takratnega jugoslovanskega državnega prvaka.
Ste eden izmed ustanoviteljev ŠD Sloga. Kako se spominjate začetkov?
Leta 1972 smo ustanovili Kegljaško-balinarski klub Sloga, ki je se v devetdesetih letih preimenovalo v Športno društvo Sloga in res je, sem eden izmed ustanovnih članov. Sprva smo nastopali v Zajčji Dobravi, čez dobro desetletje pa smo se preselili v Sneberje, v sedanji športni park ob reki Savi. Takratna krajevna skupnost nam je dovolila izgradnjo balinišča, gradbeno podjetje, ki je gradilo bližnje naselje, pa nam je po končani gradnji podarilo montažno hišico, ki v športnemu parku stoji še danes in nam služi kot lokal in istočasno tudi kot klubski prostor. V tem času so vsi takratni člani novoustanovljenega kluba opravili veliko število udarnih delovnih ur in tudi sam sem bil med njimi. Veliko je bilo potrebno postoriti, da smo nekako dokončali končno podobo športnega parka, ki pa se je v naslednjih letih še nadgradila.
V tistem času ste bili poznani tudi kot odličen kegljač. Kako ste usklajevali nastope v obeh športnih panogah?
Ni bilo lahko. Velikokrat se je zgodilo, da smo popoldne najprej odigrali balinarsko tekmo, ker smo bili pa skoraj vsi balinarji tudi kegljači, smo športno udejstvovanje nadaljevali zvečer na kegljaški tekmi. To je znalo biti kar naporno, smo bili pa takrat mlajši in gnala nas velika želja po tekmovanjih. Kegljanje smo zaradi zapleta s kegljiščem v Zadobrovi kasneje opustili ter se vsi skupaj posvetili le balinanju.
Čeprav ste »Slogaš« po srcu ste vseeno dvakrat le zamenjali sredino. Kako to?
S soigralcema Gorencem in Mejačem sem tvoril jedro naše ekipe, ki je nastopala v drugi jugoslovanski ligi. Bili smo res dobri in nepopustljivi balinarji. Leta 1984, ko se je pričela takrat jugoslovanska super liga, sem se odzval vabilu sosednjega Polja in s tem izzval kar nekaj negodovanja. V tej sezoni se je Sloga, takrat brez mene, uvrstila v najvišji rang tekmovanja in že naslednjo sezono sem se vrnil nazaj. Spomnim se prve tekme v tej sezoni, ko je Polje gostovalo pri nas v Sneberjah. Tekmo je obiskalo veliko število gledalcev, gostujoči navijači pa so se za Savo pripeljali v dolgi bučni koloni, donela so trobila in glasba, mi pa smo uspeli na tej tekmi v neverjetni atmosferi tudi zmagati. Nepozabno. Slogo sem zapustil še enkrat in sicer leta 1996, ko je vajeti kluba prevzela mlada generacija, ki je deset let kasneje osvojila tudi naslov državnih prvakov. Več kot deset let sem nastopal za Brdo, potem pa ko se je super liga preselila v dvorane in sta se tako Sloga kot Brdo preselila v nižji rang , je napočil čas za vrnitev.
Tudi vaša generacija se lahko pohvali z nekaj lovorikami.
Kot ekipa se lahko pohvalimo s tremi naslovi pokalnih prvakov Jugoslavije. Sam sem nanizal kar nekaj lepih uvrstitev na republiških prvenstvih preko katerih je lahko tekmovalec uvrstil na državno prvenstvo. Na takratnem državnem nivoju se lahko sam pohvalim s tretjim mestom v natančnemu zbijanju medtem ko je v moji zbirki kar nekaj lovorik iz republiških in ljubljanskih prvenstev. Lahko se pohvalim z naslovom slovenskega prvaka v igri posamezno, ki sem ga osvojil leta 1977 v Mariboru, v tej disciplini pa sem bil trikrat tudi ljubljanski prvak.
Sedaj ste vodja ekipe in seveda tudi igralec, ki ga je še vedno težko premagati.
Potem ko smo bili še lani tik pod vrhom tabele, začetek letošnje sezone ni bil ravno obetaven. Zadnjih nekaj let sem vodja ekipe, istočasno pa tudi igram. Na igrišču dam vedno vse od sebe, v igri posamezno mi je še lani uspelo premagati šest nasprotnikov, izgubil sem le enkrat. Lansko sezono je na polovici prekinila epidemija, letošnjo pa smo pričeli precej zdesetkani, saj nekaj naših ključnih igralcev pestijo poškodbe. Zato je bila prekinitev letošnje sezone kar dobrodošla, prepričan sem, da bomo spomladi boljši. Tudi sam nisem bil v najboljši formi, se pa vedno bolj poznajo tudi leta, ki jih imam. Zato ekipi bolj pomagam, nisem pa več ključni igralec.
Kljub letom pa skoraj ne mine dan brez obiska balinišča.
Res sem aktiven skozi vse leto. Od spomladi do jeseni sem vpet v ligaško tekmovanje, čez zimo nastopam v zimski ligi v Šiški, igram pa tudi za ekipo našega Društva upokojencev. Med drugim sem zadolžen tudi za pripravo igrišč v našemu športnemu parku in tudi s tem ni malo dela.
Taka športna aktivnost zahteva tudi večjo odsotnost od doma. Kako gleda na to družina?
Moram izpostaviti soprogo Silvo, ki me pri mojem športnem udejstvovanju redno spremlja in popolnoma podpira in bi se ji ob tej priložnosti tudi zahvalil. Tudi sama je bila dolga leta aktivno vpeta v delo Balinarske Zveze Slovenije, skupaj pa sva še vedno aktivna pri delu OBZ Ljubljana. Kot zanimivost naj omenim, da sva bila skupaj uspešna tudi na terenu, kar petkrat sva osvojila turnir mešanih parov ONA&ON, ki ga je dolga leta organizirala ŠD Zarja. Tudi sin Dušan je dolgoletni balinar, bil je član ekipe, ki je leta 2006 osvojila naslov državnih prvakov. Skupaj nastopava in zastopava barve Sloge in upam, da bo še nekaj časa tako.
Balinanje je v zadnjih letih možno spremljati tudi na malih ekranih?
Redno spremljam prenose na HEGY TV, sem ter tja si ogledam tudi kakšen prenos tekme iz italijanske lige, če se le da pa si kakšno tekmo ogledam tudi v živo, predvsem mislim tekme super lige, ki jih doma odigra ljubljanski Krim. Škoda, da trenutno ni več ekip iz Ljubljane v najvišjem rangu tekmovanja. Še vedno zagovarjam stari sistem, ko se je super liga igrala spomladi in jeseni, tudi na zunanjih igriščih.
Dušan Keber je trenutno predsednik tekmovalne komisije pri OBZ Ljubljana, od leta 1992 je tudi sodnik in kljub letom ga še danes lahko sem ter tja vidimo vlogi sodnika na kakšni od tekem ljubljanskih območnih lig. Ima naziv inštruktor balinanja, bil pa je tudi med prejemniki zlate značke Balinarske Zveze Slovenije.